Osnove barv
Osnove barvnih sistemov
pripisujejo Aristotelu, kasneje pa so se s tem izzivom spoprijeli tudi Leonardo da Vinci, Sigfrid Forsius, Sir Isaac Newton in drugi ugledni znanstveniki.
Najpogostejša je delitev na barvne sisteme kot sistematično razporeditev barv in na nesistematične zbirke barv. V primeru sistematične razporeditve barv je barva v sistemu predstavljena natančno, nazorno in mednarodno uporabno. Med drugimi so zahteve dobrega sistematičnega sistema tudi:
- nazorna razporeditev in označevanje barv,
- enostavnost uporabe,
- natančna opredelitev barv z barvnimi vrednostmi,
- opredelitev veljavnosti (vir svetlobe),...
Omenjeni sistemi lahko bazirajo na različnih teorijah:
- sistemi z vizualno enakimi razmiki (Munsell, NCS, OSA, Chroma Cosmos,...)
- sistemi, ki bazirajo na pravilih mešanja in lastnostih barvil in pigmentov (Ostwald, Pantone)
- sistemi, ki bazirajo na CIE zakonitostih (CIE barvni sistem, DIN 6164, RAL Design,...)
Pri nesistematičnih sistemih govorimo o svobodnem nizanju barvnih odtenkov. Zbirka praviloma ni zgrajena na izbranih oz. določenih pravilih razporejanja – rabijo le kot pogovorni jezik med zainteresiranimi in imajo za določene zahteve posameznega področja veliko uporabno vrednost.
Med znane zbirke barvnih vzorcev so vključene npr.:
- barvne karte modnih, trendovskih barv (pogoste menjave, osvežitve)
- barvne karte (interne oz. proizvajalčeve)
- katalogi proizvajalcev barvil oz. pigmentov,...
Za barvne sisteme, ki barve ponazarjajo z realnimi vzorci, je glavni problem priprava le-teh in njihova reproducirnost (novi pigmenti, ekološke zahteve), zato je število barv, ki so zbrane v t.i. atlasih oz. barvnih kartah, glede na množico možnih barv, zelo majhno a kljub vsemu dovolj veliko za zagotavljanje pestrega izbora nians.
Registracija je potrebna za naročilo barvne študije v JUB Design Studio. Z registracijo kot profesionalni uporabnik, lahko dostopate do dodatnih vsebin na podstrani "partnerji".
