Osnove barv

NCS Barvni sistem in njegova zgodovina

Za določitev barve je najprej potrebno opisati, kaj pravzaprav vidimo.

Vsakdo z normalnim vidom je sposoben zaznati približno 10 milijonov barvnih odtenkov, ki pa jih je praktično nemogoče razvrstiti brez ustreznega barvnega sistema. Barvni sistem bi moral biti zgrajen na teoriji človekovega zaznavanja barv, neodvisno od jezikovnih in kulturnih razlik, da bi bil lahko uporabljan mednarodno.

NCS – Natural Color System^®© je logični barvni sistem, zasnovan na principu človekove zaznave barv.

Leta 1611 je znanstvenik A.S. Forsius objavil osnove sistema NCS v svoji knjigi „Physica“: „Med barvami sta dve osnovni barvi, bela in črna... štiri vmesne barve so rdeča, modra, zelena, rumena – in siva od bele proti črni – in te naraščajo v intenzivnosti po stopnjah... spreminjajoče od bele s posvetlitvijo do črne s potemnitvijo...“

Leta 1920 se je začela mednarodno znana švedska raziskava barv, ki se je končala z razvojem NCS barvnega sistema. Osnove so bile vzete iz publikacije „Das natürliche System der Farbempfindungen“ nemškega fizika Ewalda Heringa, objavljene leta 1874.

Glavni cilj naloge je bil razvoj barvnega sistema, zasnovanega na osnovi načina človekove zaznave in doživljanja barv. Raziskovalne metode so zajemale tudi skupine ljudi, ki so opazovale barve v standardnih postavitvah in jih razvrščale po podobnosti z osnovnimi šestimi barvami. Opravljenih je bilo približno milijon ocen vseh nians, za končni barvni atlas pa dodatnih 50.000 ocen skupine 30 ljudi.

Rezultati ocenjevanj so bili računalniško ovrednoteni. Narejena je bila tudi primerjava človeških, „subjektivnih“ ocen nians ter vrednostmi, izmerjenimi z „objektivnimi“ inštrumenti za barvno metriko. Raziskava je pokazala, da ljudje z normalnim vidom doživljajo in razvrščajo barve na enak način. Vzorci barv vsebujejo 1950 originalnih NCS bravnih vzorcev, ki so razporejeni v posebne atlase in ob postavitvi v prostor tvorijo NCS barvno telo.